31.7.2012, Polna luna

❀ KROKODILJA FARMA, MIDOUN in BARANTANJE ❀

Sedim na postelji in ponovno tipkam. Polna navdiha in čarobnih vtisov. Jutri zjutraj letimo na Brnik. Oziroma na Jožeta Pučnika, na kar se še vedno nisem privadila. Na nočni omarici poleg mene je obvezen koktejl. Moj najljubši-oranžen in rdeč, prijetno sladek, s kančkom grenkega. Ne vem kateri izmed celotne palete koktejlov je-sem poskušala uganiti, kateri je, pa še zdaj ne vem. Tako, da sedaj vedno naročim samo "cocktail" ter se pustim presenetiti. In imam srečo, da je v večini primerov prav moj najljubši koktejl v tem resortu. Prej popoldne sem dobila "tequilo sunrise" in sem se kar pačila poleg, ko sem ga pila, ker tequile enostavno ne prenesem.

Ja, ta dopust sem spila "miljavžnt" koktejlov in kak hektoliter vina in piva. J. pravkar bruha v kopalnici. Danes mu je bilo nekaj slabo in sedaj sva v sobi, namesto da bi bila v baru ali ob bazenu... Ufff ni slišati dobro... Iz kopalnice prihajajo prav zverinski zvoki... Prevelika vročina, preveč sladic, preveč alkohola... Zlomi tudi najboljšega.Mene je malce zvilo včeraj, danes je pa očitno njega.

Prej sva šla na ogled krokodilje farme, ki je od hotela oddaljena kakšne 3km oziroma bolje rečeno, kakšne 3 tunizijske dinarje s taxijem. Šla sva ob 5. uri, ko jih hranijo (in ko ni več najhujše sonce). Presenetljivo je bila krokodilja farma resnično lepo urejena. Malce me je spominjala na Gardaland in kako bi tam uredili nekaj v tunizijskem stilu. Nič nekaj napol, kot je urejenih večina stvari tu. Odrasla karta stane 6 evrov. V to je vključen ogled farme in manjšega muzeja (odkar sem po dolgem in počez dala skozi Louvre v Parizu, je vsak muzej zame manjši).

Debele luskinaste mrcine so leno ležale na pesku ali pa se namakale v vodi in ven molile samo oči, druge pa so z zevajočim gobcem ležale naslonjene na rob njihovega bazena. To je baje največja krokodilja (ali celo plazilska) farma v Sredozemlju. Upam, da sem si prav zapomnila. Ko smo takole od daleč in izza dobro zavarovane ograje opazovali te živali, ki še vedno spominjajo na izumrle dinozavre, bi ga brez težav zamenjal za plastično lutko. Ampak, ko pa začne odpirati gobec, spleza iz vode ali pa se na kopnem dvigne kot star citroenov avto in se začne premikati, pa ugotoviš, da so še kako resnični in živi.

Ko sem poskušala ujeti kakšno dobro fotko, je po zaščitni ograji priskakljala prestrašena podgana in splezala na bližnje drevo... Ok-samo da mi ne pade za vrat... Nisem najbolj ljubitelj podgan.. Pod opis opravil z mojo izobrazbo sodi tudi deratizacija. Ampak naj živi-tudi sama bi z veseljem raje splezala na drevo, kot pa se znašla v enem izmed ogromnih gobcev, ki so kot za stavo neusmiljeno trli kosti, ko so jim metali ogromne kose mesa. Stegnenice so pokale in se drobile. Oni pa so s svojo zanimivo kretnjo, ko postrani nagnejo glavo, pobirali svoj obrok.

Kasneje je eden od oskrbnikov odšel v ogrado in enega od krokodilov tolkel z lopato po glavi... Hmmm ja... Sem opazila, da na splošno nimajo najbolj humanega odnosa do živali. Oziroma da je za njih pojmovanje humanega nekaj drugačnega od našega. Kajti živali imajo radi in niso hudobni do njih. Dober primer tega so hotelske mačke, ki se sprehajajo po resortu in pridno jejo, se cartajo in uživajo sto na uro, krasna svetleča dlaka pa priča o dobrem zdravstvenem stanju.

Po hranjenju krokodilov sva si ogledala še male krokodilčke in srednje krokodile, saj jih imajo ločene po velikosti. In še jajčka, ter takšne komaj izvaljene. Po poti do muzeja se ustaviva še v tradicionalni tunizijski hiški, ki jo imajo razstavljeno na farmi, podobno kot slovenska hiša v našem živalskem vrtu. V muzeju vlada močen vonj po naftalinu. kot ga imajo nagačene živali ali pa omare naših prababic. Kasneje ugotovim, da so z njim najverjetneje prepojene vse razstavljene tkanine. Ker sem se najprej čudila, zakaj bi v muzeju vladal ta vonj, ko sem opazovala lončevino in bakrene posode. Razstavljeno je vse živo. Od različnih posod, lončevine, nakita, starih oblačil, preprog, orodja in orožja.

Meni je bila najbolj všeč zakrivljena sablja, ki bi mi prav prišla pri trebušnem plesu. In navduševala sem se nad čudovito oblikovano čelado z verižno srajco. Očarala so me tudi tradicionalna starinska vrata, katerih so imeli razstavljenih nekaj primerkov. Ter razne skrinje in skrinjice z ornamenti.

Po krokodilji farmi sva se odpravila v Midoun, da še J. doživi utrip prave Tunizije izven hotelskega resorta. Divja vožnja s taksijem, v katerem se seveda ne da privezat, bi lahko bila primerljiva s safarijem. Skozi odprta okna lahko opazujeva pokrajino, ki beži mimo z veliko hitrostjo. Pesek, palme in vsepovsod plastične flaše, vrečke in druge smeti. Voznik trobi, maha prijatelju, prehiteva, grozi drugemu vozniku... Avto poskakuje po neravnem cestišču. Ja, pri njih je vse "Insha'Allah"-na cilj bomo srečno prispeli, če bo Bog dal.

In že smo v Midounu. Malce sem razočarana, ker sem pričakovala več. Pred leti me je očaral bazar v Tunisu in stari del Hammameta. Tale Midoun ni nič posebnega. Samo eno izmed tipičnih mest, nastlano z mopedi, avti in smetmi ter s trgovinico pri trgovinici. Ko plačava taxi, se začneva razgledovati naokoli. Zagledava "fixed price shop" in se odpraviva tja, da "pofirbcava" za cene, da bova kasneje bolje glihala. In že naju trgovec potegne v trgovino... Ohhh pa ne že spet te cunje, ćevlji in torbice. Kaj so vsi tako obsedeni s tem? Ok, opazim orientalske tunike in vprašam za ceno. Mami bi je bila sigurno vesela, ker pri nas težko dobiš takšno, če pa že, so pa cene zasoljene. Se zmeniva za 5 evrov. Ker nima večje številke, takoj skoči h sosedu po njo. Ja, to definitivno ni Slovenija. Tu je še kolegialnost med njimi. Prinese mi res ogromno tuniko, ki pa prav nikakor niti ne spominja na tisto, ki sem jo želela. Seveda je njemu ista... Moški kot moški...

Odpraviva se naprej... Zagledam trgovino, kjer visijo čudovite oblekice, pobarvane na roke, najrazličnejših hipi mavričnih barv. Mmmm, to bi pa še jaz imela. Ker postanema pred trgovino, naju prodajalec že zvleče noter. Vprašam ga za ceno. Pa mi je definitivno previsoka. Pokaže mi druge, cenejše... Me že mika, da bi kupila, ker je bila cena dobra, oblekica pa čudovitih ognjenih barv. Prelivajoče rdeče in oranžne. Pa ugotoviva, da nimava dovolj denarja za darila-ne moreš priti domov praznih rok, ko pa ti čuvajo psa in mačka. Prodajalec še spusti ceno, ampak na koncu mu le dopoveva, da ne moreva, ker nimava dovolj denarja. Naju pa odpelje v sosednjo trgovino, da spoznava njegovega brata, ki je bil v Sloveniji.

Hehehe, kako so face ti Tunizijci. Njegov brat dela v trgovini poleg, kjer prodajajo usnjejno galanterijo. Moram priznati-zelo simpatičen habibi z elegantno-seksi klobučkom (I just love me some men in nice hat). Pogovarjamo se, kje vse je bil, kako mu je bila všeč Slovenija itd. Standardna vprašanja... Posloviva se od simpatičnega habibija in nato še od njegovega brata, ki bi mi še vedno rad prodal oblekico... Mmmm saj sedaj mi je žal, da nisem imela s seboj nič drobiža.

Greva naprej po ulici in si ogledujeva trgovinice in ljudi. Moški sedijo pred trgovinami in se pogovarjajo. Drugi se vozijo mimo na mopedih. Eden pelje na motorju moškega, ki v rokah drži še prikupno temnolaso deklico, ki se nevarno nagiba. Spet drugi pelje na kolenih dve štruci kruha. Že za naslednjim vogalom naju v trgovinico potegne Senegalec, ki nama pove da živi v Tuniziji že 15 let. Da se je poročil sem, pa da ni več poročen, ker baje da so "tunizijske babe zmešane". Zopet trgovina z oblačili ala Gucci, Armani ipd. majicami ter torbicami. Poveva mu, da midva iščeva kakšno žganje za domov. In nama pove, da ga ne bova našla nikjer, kjer je ramadan. Jao, spet ta ramadan. Pravi, da ga ima on cel liter. Toda kaj naj s celim litrom šnopca. Pokaže nama še lončevino in pohvalim čudovito stensko lučko. Mi jo že skoraj zavije in ga komaj prepričam, da je ne bom kupila.

Sedaj, na koncu dopusta, sva malce skurjena od teh 44 stopinj tukaj in počasi imava dovolj teh prepričevanj, da ne bova nič kupila. Tako da, počasi, ampak brez ustavljanja, prehodiva del mesta. Zmanjkalo nama je vode, tako da sva naposled le našla darili za domov-za mačjega varuha tradicionalna izrezljana kamela iz oljčnega lesa in za pasjega varuha tradicionalna lončevina v obliki oranžnega sonca, ki služi kot posoda za razne omakice.

Kar se da hitro najdeva taxi in že sledi nora vožnja do hotela. Ko se peljemo več po levem pasu kot po desnem. Zanimivo je, da taksist na ves glas posluša Evanescence. J. se je nekaj časa nazaj nekaj delal norca o tem, če Tunizijci poslušajo metal... No, Evanescence in tisto malo žaganja očitno že :-) In še njegovo prostoročno telefoniranje-telefon zataknjen za volan. Znajdejo se pa.

V hotelu se z užitkom ustaviva v hladni sobi. Če ne bi v tej vročini imela klime, bi naju verjetno pobralo. J. se ne počuti dobro, zato se sama odpravim na pomol na obali. V temi sedim sama na njem in očarano zrem v srebrno svetlobo ogromne lune. Imam občutek, da če le malce stegnem noge, bi se lahko po morju sprehodila po poti lunine svetlobe. Družbo mi dela eden izmed mladih tunizijskih muc. Prede in se muca okoli mene. Če ga ne čohljam, me kar začne gristi, dokler ga ponovno ne začnem masirati. Razvajenec mali!

Ponovno se predam svojim mislim in energiji polne lune. Morje nežno šepeta. Ohhh, kako je čudovito sedeti v noči ob morju in občudovati svetlobo lune, ki se lesketa v vodi in razsvetljuje temno noč. Pridruži se mi J., ki se še vedno ne počuti dobro. Skupaj se odpraviva nazaj. Pošlje me po steklenico vode. Mimo animacije se prerinem do bara. Kjer pozdravim prijaznega natakarja in naročim steklenico vode. In zadnji koktejl...

  

31.7.2012, Na plaži

❀ "ČRNA MORSKA POŠAST ali KAKO SE JE RODILA "LOCH NESS MONSTER" ❀

Ker piha veter, so danes valovi in morje je precej grdo zaradi trave, ki plava in motno, zaradi mešanja mivke. Za piko na i pa sem še jaz danes v J. stari sprani metalski majici, s črnim kavbojskim klobukom in mojimi "mušjimi očali" ala hollywood, ki pokrivajo pol obraza in so priročna za skrivanje rdečih zapitih oči, s kilometrskimi podočnjaki ali pa črno oko, ker jo je prejšnji večer ljubimec v besu kresnil na nos.

Ja, včeraj sem se po tem močnem afriškem soncu predolgo namakala v vodi in moj obraz in dekolte je opeklo, da me je, namesto mene, iz ogledala zvečer gledal rdeč hudič. Groza! Danes sem bila že dosti bolje, ampak nimam niti najmanjšega namena ponovno biti "red devil". Zato sem danes namesto tega "črna morska pošast". Ko plavam, gleda iz vode samo črn klobuk, ogromna temna očala pa bi bilo mogoče zamenjati za grozeče oči kakšne vodne pošasti. Verjamem, da je legenda o slavni pošasti iz jezera Loch Ness, ki ji svet ljubkovalno pravi Nessie, nastala morda prav na tak način. Ko se je kakšna bolj lepotno izpopolnjena gospa, vsa opečena namakala v jezeru, v svojih ogromnih zelenih kopalkah z volančki in rožicami, ter še večjim slamnikom, okrašenim z vso zelenjavo in sadjem, ki si jo Angležinje rade poveznejo na glavo ob posebnih priložnostih, kot so konjske dirke ali kraljeva poroka. In s kakšnimi "vintage" sončnimi očali je še zaokrožila svoj "look". 

In ko se je, od viskija opit, Škot prikotalil po pobočju, se ustavil v plitvini jezera in se zazrl v obraz tako imenovane jezerske pošasti... Se je rodila Nessie. Potem pa saj veste tisto zgodbo, ko je treščilo v transformator... In je potem na koncu dneva prišlo skozi pripovedovanja različnih ljudi do novice, da je treščilo v Francko in njeno mater... In pošast iz Loch Ness je postala svetovno znana, dobila je svoje oboževalce... Vsake toliko pa kak zapit Škot, ko je v vaški gostilni pogledal pregloboko v kozarec ali pa izbil dno hrastovemu sodu, v katerem se je staral viski... Zagleda kakšno angleško lady z retro očali, ki se vsa zasanjana namaka, z ogromnim klobukom z zelenjavo, v večernem mraku.. Pa je spet dokaz o obstoju Nessie. Sama sicer nisem Nessie, spominjam pa na ogromno črno rakovico. 

In se namakam in kalužim v topli vodi.. Ko mi srce začne hitreje utripati... Ahhhh... Samo temnejši lasje, ki se rahlo kodrajo in pleša zadaj, sta bili dovolj, da sem se spomnila nekega drugega dne, ko sem bila v drugem jezeru, ne morska ampak jezerska pošast... Če ne morda celo sirena, ki je želela s svojo pesmijo vabiti in omrežiti... Ja, Slivnica in polna luna sta imeli svoj vpliv. In kot pravi J.-sva očitno z "rdečo coprnico" tako coprali, da sva zacoprali ena drugo... Ampak to je zgodba za drug dan. ❤

31.7.2012, Zgodnja jutra so najlepša

❀ NEKEGA JUTRA, KO SE ZDANI...❀

Končno! Uspelo mi je vstati ob 5h zjutraj! Hitro sem se odpravila iz sobe, da ponovno ne zamudim sončnega vzhoda. Že takoj na hodniku me je ustavil pogled skozi okno. Palma in bele kupole hotela v prvi jutranji svetlobi... Nastavitev na mojem skoraj deset let staremu zvestemu canonu sem nastavila na nočno in izklopila fleš, ter si namesto stativa, pomagala z okensko polico... Upam, da bodo fotke lepe.

Ko sem zapuščala hotel, sem uživala v svežini jutra. Končno je hladno! Čeprav bi temu težko rekli hladno, če bi primerjali hlad zgodnjih poletnih juter v naši preljubi štajerski dolini in tu. Tu brez težav hodim naokoli v krilcu in majici z naramnicami, pa mi je prijetno hladno. Pri nas doma pa bi drgetala od mraza.

Ko hodim po poti, si ponovno ne morem kaj, da ne bi na hitro naredila nekaj posnetkov. Škržati žagajo sto na uro. Tako intenzivno, da me skrbi, da ne bo od intenzivnega trenja preskočila iskra in bo zažgal palmo... Le kako pa drugače prihaja do masivnih gozdnih požarov na Hrvaškem? Škržati metalci priredijo svoj "škržatji metalcamp", potem pa žagajo kot nori... Krešejo se iskre... In suho rastlinje v hipu zagori.

 Spokojnost jutra me navdaja z neko svežo energijo, ko stopam po poti. Iz hotela se, kot kobra iz fakirjeve košare, plazi omamen vonj po francoskih rogljičkih... Hmmm le zakaj imam tako rada Tunizijo? Morda kaj k temu pripomore to, da so bili francoska kolonija in je moč začutiti kanček Francije v hrani ter "bonjour", ko te pozdravijo domačini. Kajti vsi govorijo francosko.

Opazujem ograjo iz hibiskusa. Vsi cvetovi so še sramežljivo zaprti. Ko pridem na obalo, se mi odpre čudovit razgled. Na morje, pesek in palme... Ja, tega pogleda se res nikoli ne naveličam... Saj ni čudno, ko pa sem že dolgo let nazaj v svojo sobo na steno naslikala morje, otoček s palmami, jutranjo zarjo na obzorju in jadrnico, ki pluje v daljne kraje. Malce stereotipna slika, toda se ne oziram na to, ker so ti prizori tako močno zasidrani v mojem srcu.

Na obali srečam prve ljudi v tem zgodnjem jutru. Trije z grabljami grabijo morsko travo, ki jo je tu ogromno in jo morajo vsak dan odvažati z bagrom. Odpravim se do pomola in sedem na tla. Občudujem lepoto zgodnjega jutra... Morje, jasno nebo.... In jutranja meditacija v pričakovanju sončnega vzhoda.

Čim je sonce dobro zlezlo iz morja, že je začelo sevati svojo močno energijo. Ob 6h zjutraj je postajalo prav po afriško pasje vroče. Pretegnila sem se, kot se pretegujejo pregrete hotelske mačke in se počasi odpravila. Intuicija mi je narekovala, naj se premaknem. In čeprav nisem imela pojma zakaj na svetu bi zapustila ta čudoviti pomol, kjer sem opazovala galebe in upala, da v daljavi opazim kakšnega delfina, sem sledila klicu. 

Zavila sem v bližnji zalivček in bosa zakorakala v vodo, ter veselo poskakovala kot razigran otrok. Morje in mivka ter modro nebo... Otroci ne potrebujemo veliko, da bi bili srečni. Ker sem po duši umetnik, sem morala s prsti kracati in pisati po pesku. Bom videla, kako so kaj uspele fotke... Morda pa iz tega nastane še moj logo... Kdo ve. 

In nato sem v svojem veselem igranju in poplesavanju na plaži, medtem ko sem si pela priljubljeno arabsko popevko, zagledala strička v slamniku, ki je prihajal na plažo z ribiško mrežo. Kot vse do sedaj, sem tudi njega pozdravila z "bonjour". Odzdavil mi je in me vprašal:"Ca va?" Ker je moje znanje francoščine zaenkrat še bolj borno, sem namesto:"Tres bien," rekla: "English." Je povedal, da ne zna in če znam nemško. Moj odgovor: "Nur ein bischen." Ampak sva se nekako sporazumela. Vprašala sem ga, če je v morju dosti rib. Je rekel, da ja. Potem je razprostrl mrežo in bil je tako simpatičen v svojem početju, da sem ga prosila, če ga lahko fotografiram. Saj me je vedno malce sram koga vprašati, če ga lahko fotografiram, ker se počutim kot en japonski turist. Ampak vedela sem, da mi bo njegova fotografija vedno priklicala občutke tega očarljivega jutra, ko sva se z lokalnim ribičem sporazumevala v mešanici polomljene nemščine in francoščine. Polomljene predvsem z moje strani. 

Ker sem bila včasih strasten ribič (in najverjetneje še vedno sem, le da že dolgo nisem tega počela), sem ga prosila, če grem lahko z njim. Me je povabil s seboj in japonke sem odvrgla v pesek in za njim odkorakala v morje. Mislim, da sem podoben način ribolova videla na Discovery-u ali pa Travel channel. Nekako nabere mrežo v roke in jo začne vrteti podobno, kot kavboji laso, ter jo široko razprto vrže predse v morje. Potem pa jo vleče proti sebi. V prvem poskusu ni ujel nobene ribe, zato se je odpravil naprej po obali. Zahvalila sem se mu, ter se poslovila od njega. 

Še nekaj časa sem se sprehajala po obali, dokler ni postalo sonce preveč mocno za mojo rdečo, hrustljavo zapečeno kožo, ker me je včeraj opeklo sonce. Ker sva v hotelskem resortu, kjer imamo v ponudbo vključene tudi športe, sva iz firbca končno odšla na lokostrelstvo. Bili smo majhna skupinica sestavljena iz Francozov, Čehov in Angležev. Midva z J. sva bila edina Slovenca. J. je tunizijski habibi poimenoval Robin Hood in za foro, sva se na list, kjer smo pisali točke, napisala Robin Hood in Mariane. Nič od tega ni bilo upravičeno, saj sva oba dobesedno pogorela. Ampak bilo je zabavno in vsi smo se nasmejali, ko smo namesto 0 točk dobivali "smajlije". Uspelo mi je zbrati 80 točk, s čimer se ni ravno za hvalit. Ampak Robinu Hoodu pa je tunizijski habibi obljubil, da naj se zvečer lepo obleče, ker ga bo za nagrado, ker je oskrunil ime Robina Hooda, letel oblečen v bazen. Ajoj! 

Danes je menda še bolj vroče kot včeraj. Ugotovila sva, da še nikoli v življenju nisva švicala, kot švicava ta dopust. Na zajtrku je vroče, na kosilu ti švic dobesedno kaplja od obraza in na večerji se začneš utekočinjati. Opazovala sem nas turiste, ki smo vsi rdeči v obraz (veliko tudi povsod drugje, ker so se kot pleskavice pražili ob bazenu) in ki se nam nabirajo kapljice na čelu in bradi, ter tu in tam spolzi potoček od nosa ali brade. In uboge natakarje, ki so v dolgih hlačah, čevljih, srajci in še telovnikih ala Fredi Miler... Za povrh pa kljub celodnevnemu stradanju, ker smo ravno v obdobju ramadana, tekajo naokoli, nosijo umazano posodo, dotakajo pijačo... Začuda ni nihče nič moker. Verjamem, da so oni, za razliko od nas, prilagojeni na takšno vreme... Ampak me še vedno fascinira, da ni nihče od njih čisto nič  poten v obraz. Dobri so, ni kaj.

30.7.2012, Jahanje

❀ VROČE!!! ❀

Temperatura zraka in morja se vsak dan dvigujeta. Pred odhodom iz Slovenije sem preverila vremensko napoved in predvideli so temperature 36-38°C. Danes je bolj vroče kot katerikoli dan do sedaj in sumim na temperaturo nad 40°C. Tudi morje se je tako segrelo, da bi se lahko namakal cel dan, za razliko od Jadrana, ki človeka osveži, ampak ne moreš biti v vodi cel dan, ker bi se prehladil.

Čudovito se je namakati v zeleni vodi, s prsti broditi po mivki ter opazovati palme, pesek in modro nebo brez oblačka. Spomnila sem se, kako sva šla jahat konje. Ker J. ni še nikoli jahal kamele, me je prepričal v  1 uro jahanja konja in nazaj s kamelo. Od hotela smo se peš napotili na bližnji "ranč", kot je pisalo na tabli, čeprav bi temu težko tako rekli, saj so bile to stene, ob katerih so bili privezi za konje, ter pesek, pesek, sam pesek...

Polovico so nas usmerili h konjem, polovico pa so naložili na kamele, ki so brundale in spuščale čudne brbotajoče zvoke, značilne za kamele. Sama sem dobila čudovitega sivca. Takoj sem ugotovila, da nekaj ni vredu z njegovo brzdo, ker je ves čas iztegoval jezik in odpiral gobec. Ko sem opazovala druge konje, sem ugotovila, da imajo prav vsi grozljive brzde. Ko sem jahala v Sloveniji, nisem nikjer opazila takšnih. 

Konja so osedlali in eden mi ga je pridržal, da sem ga zajahala. Kapri hlače iz jeansa so mi sicer malce nagajale pri gibčnosti, vendar sem vseeno zajahala brez težav. Moški, ki mi je držal konja, se je namrdnil: "Jeans, hmm!" Ja, to so bile edine za silo primerne hlače za jahanje, ki sem jih imela s sabo. Ko sem gledala ostale turistke, sem se zgrozila, ko sem jih videla v resnično kratkih hlačkah in japonkah ali sandalčkih. Me prav zanima, kakšna stegna bodo imele, ko se bodo z golo kožo 2 uri drgnile v usnjeno sedlo... Še posebej, če so imele sedlo v takšnem stanju, kot sem ga imela jaz - na pol razpadlo.

Želela sem skrajšati stremena, pa sem ugotovila, da se jih ne da... Super, noge mi bodo bingljale ob konju in imela bom slabo oporo... Pa še moj žrebec je bil cel živčen od vročine in insektov, ki so ga pikali. Postavili so nas v vrsto in odpravili smo se. Tip pred mano se je zelo na tesno srečal z drugim in njuna žrebca sta se začela meriti in rezgetati... Moški z ranča so začeli kričati in ju hitro ločili... Dva žrebca, ki se merita... Definitivno ne privede do ničesar dobrega.

Naša kolona se je začela premikati... Ahhh... Ubogi konj! Takoj sem začutila, da nekaj ni vredu z njegovimi nogami, ker se je premikal tako togo. Ubogi konjiček! Vsi konji so bili čudoviti, krasne postave, kot jo imajo samo arabski konji ter bleščeče sijoče dlake. Vsi so bili žrebci. Ko sem vprašala, kako to, so mi v smehu odgovorili, da imajo vse ženske doma zaklenjene... Zanimivo - pri nas se namreč za začetniško jahanje v večini primerov uporabljajo kastrati in mirne kobile. Žrebca sem pred tem jahala samo dvakrat. V koloni smo se pomikali po peščenih poteh med palmami in kaktusi. Čudovito. Edino tip pred mano bi lahko malce pospešil. In vsake toliko se je njegov konj ustavil, da bi se pasel. In vedno se je naš spremljevalec na sijajnem, ponosnem, belem arabskem žrebcu, z rdečimi vajetmi in uzdo, začel dreti nanj, da naj se ne ustavlja in naj ga spodbode. Talent je namesto tega uspel obrniti konja in prijahati do mene, ki se mu na ozki poti nisem mogla kam umakniti, ker je bil v koloni za mano že drug konj. "Take it easy, take it easy," sem v mislih mirila svojega konja in se poskušala nekako izogniti nesposobnemu tipu, ki je bil očitno prvič v življenju na konju in je bilo vse, kar je počel to, da je sedel v sedlu in za okras ali morda boljši občutek, držal vajeti v rokah. 

Kar nekajkrat se je ponovila ista zgodba, ko je na ozki poti uspel svojega žrebca usmeriti nazaj v mojega in mi je srce divje pumpalo adrenalin po telesu, ko sem skušala preprečiti, da gre moj žrebec na zadnje noge ali se stepe z njegovim. In za vsako sem se spomnila na enega izmed turistov, ki je kot vreča krompirja zgrmel na tla, ko je zajahal konja in na drugi strani iz sedla padel na ploh. Grozljivo! Ni se preveč hitro pobral... Najverjetneje je danes cel trd in razbolel. Kljub temu, da je tip pred mano nekajkrat zbezljal vame, je bilo vse super in v najlepšem redu in ježa je bila čudovita. Še posebej, ko smo na konjskih hrbtih prečkali morsko ožino in smo s stopali v stremenih tudi sami skoraj segali v vodo. Nepopisljiv občutek! Definitivno želim ponovno jahati v vodi! V kavbojskih filmih sem vedno občudovala kavboje, ki so jahali v vodi in si želela, da bi tudi sama kdaj izkusila to. In bilo je natanko tako fenomenalno, kot sem si predstavljala v moji domišljiji, le da bolj mokro.

Na obali smo razjahali in konju sem pogledala gobec in biclje. Ubogi revež je imel čisto trde biclje in ko je stal, je imel stojo značilno za konja, ki ga bolijo noge. Ubožček zlati! Glavo mi je dal v naročje in se mi z veseljem pustil božati in ljubkovati. Želela sem si, da bi takrat imela pri sebi kakšno sadje ali sladkorček, da bi ga malce pocartala.

Ta čas, ko so konji in kamele počivali, so tunizijski habibiji po njihovi navadi imeli "show" za turiste - radio do konca na glas in spodbujanje turistov, da naj plešemo z njimi... Ohhhh ja... Definitivno mi je ljubše biti popotnik in spoznavati pristne ljudi, kot pa biti turist in dobivati vso "turistično sranje", ki ga imajo pripravljenega za turiste in ki je očitno določenim ljudem všeč.

Poslovila sem se od mojega ubogega konjička, saj smo se vračali s kamelami. Z J. sva se spravila na ogromnega samca (tu imajo očitno res same samce). Jaz spredaj, on zadaj. In potem hop - se kamela vstane na prav poseben način, kot krava in ti skoraj padeš naprej na njen ogromen usločen vrat. Kamele so prav posebne živali. Ogromne, z grbo, njihovo pozibavajočo hojo, ko se počutiš na njej, kot na jablani, ki jo ziblje postojnska burja.  

Ježa je bila zanimiva, toda ne more se primerjati s tisto, ko sem jezdila kamelo po peščenih sipinah Sahare. Tisto je bilo prav posebno doživetje. Čeprav pa je J. kljub temu močno navdušila, kajti prvič v življenju je jahal čisto pravo, ogromno kamelo. :)