Seveda nisem uspela vstati ob 5h in meditirati na pomolu ob sončnem vzhodu. Najverjetneje je k temu pripomoglo nešteto različnih barvitih koktejlčkov, ki sem jih poželjivo srkala ob plesanju nekega "home made" latino mixa, ki je v sebi nosil tudi nadih orientalskih plesnih gibov... Ter shimmy ;)
In ko sem bosa tekala po peščeni plaži, ko se je sijoča luna kopala v morju... Seksi sandalčki s peto v roki in z bosimi nogami v morje... Hmmmm... Saj res-moram preveriti v kakšnem stanju je oblekica...
In dva odbita Štajerca, ki sta bila še desetkrat bolj pijana od mene, ko sta se ob bazenu nalivala z nekimi jager meister koktejli... Face! Škoda, da sta prezgodaj dosegla plato in je morala ona njega odšlepati v sobo... Ali pa je on njo... Kdo ve, če sta sobo sploh našla... Ampak to je že druga zgodba...
Ja, vse večerne dejavnosti so najverjetneje res pripomogle k malce kasnejšemu bujenju. Zajtrk-hmmmmmmm... Kdo bi si mislil, da bom kdaj v hotelu s 4**** in all inclusive... Ko ti kuhar pred tabo za zajtrk speče omleto in mu poveš, kaj vse bi imel v njej... Ko pred tabo cvre sveže krofe ter peče ameriške palačinke in nam bolj domače "crepes" (francoske palačinke, ki jih jemo v Sloveniji). In tisoč različnih marmelad, namazov, klobasic, salam, sirov, "beans on toast", sadja, zelenjave, muslijev... Vse kar ti srce poželi in še več... Ja, takšen zajtrk ti kar vzame nekaj časa, kajti izbira hrane je takšna, da rabiš čaš, da se odločiš, kaj vse boš naložil na krožnik.
Tako da sva danes na plažo prišla dokaj pozno. Vedela sem, da takoj razgrabijo ležalnike in senčnike ob bazenu, vendar sem bila optimistična, da me čaka lasten kotiček na plaži. Kajti-moderno se je pražiti ob fancy bazenu, kjer za "bakšiš" slabih 50 centov natakar skrbi, da tvoj kozarec nikoli ni prazen...
Sončniki so bili vsi razgrabljeni. Ampak sva pa našla senčko pod palmami. To je bolj pristno... Je rekel turist v hotelu all inclusive. :)
Ko sem se spravljala k branju knjige, je prišel en tunizijski habibi, rekel: "Ježeš Marija!" in prišel k nama. Vedno me fascinira, kako nas takoj prepoznajo. Še bolj me je fasciniralo njegovo znanje slovenščine. Sicer je zraven mešal tudi francoske, nemške in angleške besede, ampak splošno gledano je bilo njegovo znanje slovenščine zares impresivno. Ponujal nama je različne aktivnosti - od vožnje s 4kolesniki, do jahanja konjev in kamel. J. so predvsem zanimali 4kolesniki, mene pa seveda konji.
Tunizijski habibi je sedel na najin ležalnik in si na nos takoj nataknil moje "Ray ban-ke wannabe" iz Turčije. Nad njimi je bil čisto navdušen. Začela sem se smejati ter mu povedala, da sem za njih dala v Turčiji morda 2 evra. Iz žepa je potegnil bankovec za 5 evrov ter mi rekel, da mi da on za njih 5.
Hehehehehe, sem že pozabila, kakšni so ti tunizijski habibiji - oni ko vidijo neko stvar, ki jim je všeč, jo hočejo imeti. Njim ni pomembno, da je stvar rabljena, kot gre to ponavadi v nos nam Slovencem. Njim je stvar všeč in so takoj pripravljeni na dober "kšeft". Takšen je njihov način življenja in moram priznati, da jih zaradi svoje tradicionalne slovenske vzgoje občudujem. To njihovo preprostost in odprtost.
Nazadnje sem ga komaj prepričala, da so zame očala spomin na Turčijo ter da imajo sentimentalno vrednost. Sicer me je takoj skušal prepričati, naj grem na "štant" ter si kupim nova za 5 evrov ter imam "spomin iz Tunizije"... Čeprav je moja "kšeftarska" duša, ki obožuje barantanje skoraj popustila in sem mu skoraj prodala moja stara "zjahana" očala. Bila je mikavna ponudba, ni kaj... Ampak nazadnje smo se "zdilali" za uro in pol vožnje s "quadom" oziroma 4kolesniki po naše in še 2 uri jahanja konja.
Sicer imam možnost 1 uro jahanja konja in 1 uro jahanja kamele. In morda me malce mika, da bi ponovno jahala kamelo, ker je spomin iz Sahare še vedno vroč, kot pesek opoldne. In je bilo nepozabno. Bomo videli...
Ni komentarjev:
Objavite komentar