❀ ŠANSON ZA DOBRO JUTRO ❀
Včeraj zvečer me je od vseh margerit, tequila sunrise in nekega čudnega zelenega koktejla, ki me je spominjal na mentolovo ustno vodico, malce zvilo, saj sem jih spila na prazen želodec medtem, ko sem sem čakala na večerjo. Ne, vsekakor ne najbolj pametna poteza.
Prav tako sem ugotovila, da je moj želodec sposoben preživeti ob hrani, ki ni iz moje kuhinje, natanko dva dni. To je tudi število dni, ko enkrat ali dvakrat na mesec obiščem svoje domače in grem v nedeljo domov vsa napihnjena, po vikendu preveč obilne hrane. Ja, moj želodec ima rad preprosto in lahko hrano.
Po kapsuli probiotikov in pol litra vode sem nameravala nadaljevati z branjem knjige, da izvem, kdaj bo D'arcy končno premagal svojo angleško zadržanost in goreče dvoril vročekrvni ruski grofici Nataši. D'arcy je namesto Nataši dvoril meni v sanjah, ker sem zaspala kot ubita, še preden sem uspela s tal pobrati knjigo.
Zopet sem se zbudila okoli 4. ure zjutraj in šla nazaj v posteljo, ker je bilo še prezgodaj. In posledično ponovno prespala sončni vzhod, ker sem se zbudila šele 6.30. Naredila sem nekaj fotk s terase, ter se hitro odpravila teč, čeprav sem dvomila, če bo sploh kaj iz tega, ker je bilo že tako vroče.
Mimogrede sem nesla brisače na plažo, ker nisem želela biti kasneje kot večina ostalih belopoltih turistov, ki po celem dnevu praženja na soncu, zvečer v baru skoraj tekmujejo, kdo ima lepšo rdečo barvo. Zanimivo se mi je zdelo, da sem srečala že kar nekaj ljudi. Ker ponavadi na morju zjutraj ne srečujem dosti ljudi.
Optimistično sem začela teči ob morju. Sipka mivka se mi je udirala, da sem se počutila, kot da tečem na steperju v fitnesu. "Hmmm... Moja zadnjica in gastrocnemiusi mi bodo hvaležni," sem pomislila. Bilo je zelo vroče in sonce je že konkretno žgalo, čeprav še ni bilo prav visoko na nebu. Da-jutri se bom prav gotovo vstala ob 5. uri, šla teč v temi in potem meditirala na pomolu. Kajti zdaj je bilo za meditiranje preveč vroče. In tudi ni bilo prav nobene potrebe za jutranji pozdrav soncu, ker me je že sonce čisto dovolj pozdravljalo z neba.
Uživala sem v opazovanju okolice in simfoniji valov. Tu in tam je tišino prerezalo ptičje petje in srečala sem celo enega galeba. Priznam-galebe tu pogrešam. Všeč mi je njihovo neznosno vreščanje, ko se derejo kot trop gonečih se mačk. Ko se tepejo za hrano in ko jadrajo na mogočnih belih krilih...
Mmmmmmm... Krila galebov so mi bila od nekdaj tako čudovita. Če bom kdaj postala angel, bom najverjetneje angel z galebjimi krili. In bom jadrala kot albatros... No ja... Ne vem, če bom angel... Prej hudiček z galebjimi kremplji in vreščavim kljunom.
Prišla sem do konca hotelskega resorta. Z ograjo je ločen od sosednjega. Opazila sem polno kamnitih hišk, kritih s travo. Kako ljubko!!! Na obali je moški lovil ribe. Ko sem že nameravala oditi do njega in ga vprašati, če ribe kaj prijemajo, sem se spomnila, da gredo v ribičijo ponavadi ljudje, ki želijo malce miru. Poleg tega pa tokrat nisem imela s seboj mojega "match maker-ja" Taje, ki se vedno zapodi do kakšnega res simpatičnega moškega in se mu prav hinavsko pusti cartati in ljubkovati, ter me tako prisili, da tudi sama stopim do njega. Lisica mala! Ja, Taja že ve, kakšen moški bi bil pravi zame :)
Razmišljala sem, ali naj tečem naprej, vse do sipin, ki sem jih videla v daljavi, ali naj se vrnem... Ker je bilo sonce že zelo močno, moj nos pa rahlo rdeč, sem se odločila, da grem do tja jutri zgodaj zjutraj. Ko sem se vračala nazaj, sem z žalostjo opazovala naplavljene smeti. Kako bi bila Tunizija čudovita, če bi imeli malo bolj urejeno to s smetmi. Velikokrat slišim ljudi, ki se vrnejo iz Tunizije in govorijo, kako je vse umazano in grozljivo... Ljudje božji!!! Šli ste namreč v Afriko in ne na Havaje! V Tunizijo naj gre tisti, ki se je pripravljen osredotočiti na vse lepote, ki jih je moč najti tu, ter na eno oko zamižati glede določenih stvari, ki jih Evropejci nismo vajeni. Kajti Djerba je prav gotovo otok peska in palm... In smeti.
Prav tako sem na obali našla veliko sipinih kosti. Tako da mora biti njihovo morje kar bogato z njimi. Srečala sem še enega "sotrpina", ki se je prav tako kot jaz trudil teči v vročini in po ugrezajočem se pesku. Ja, kaj č'mo-nismo kamele, da bi lahko tekli po puščavi. :)
Mimogrede sem skočila v morje in ugotovila, da tu nikakor nisem sposobna preplavati kilometra ali dveh. Morje je zelo slano in bolj, ko sem se trudila plavati hitreje, počasnejša sem bila.
Potem sem se odpravila nazaj na zajtrk, ker sem bila že čisto sestradana. Kako lepo je zgodaj zjutraj, ko ni gužve. Odločila sem se za svoj najljubši zajtrk-francoske rogljičke in "cafe au lait" oziroma pa naše kava z mlekom. Manjkal mi je edino svež pomarančni sok, ker mi njihovi sokovi, ki močno spominjajo na wc račko, niso všeč. Glede na to, da je bil ta vonj večkrat prisoten tudi na hodnikih, sumim, da jih sobarice uporabljajo tudi za čiščenje oken. :)
Ker sem včeraj opazovala kuharja, ki je na plinskem gorilniku pekel omlete, sem se odločila, da danes sprobam tudi to. Kako je simpatičen! Vmes, ko peče omleto, se pogovarja s teboj in zna arabsko, francosko, angleško, nemško in italijansko. Baje celo češko. In nima nekega v naprej pripravljenega pogovora za vse turiste, temveč se vsakemu posveti. Nemca pred mano je učil arabsko, ter mu zagotovil, da bo do konca dopusta obvladal. Ko sem prišla na vrsto, sem ga po arabsko pozdravila "Salam Alejkum". Bil je popolnoma očaran in pokazal celo vrsto bleščeče belih zob, kot iz reklame za Colgate. Niso vajeni, da bi se turisti kdaj potrudili, da bi govorili njihov jezik, zato so vsakega, še tako obupnega poskusa, resnično veseli.
Ko me je vprašal, če sem na dopustu z družino in sem odgovorila, da ne, da sem samo s prijateljem, pa je bil tako navdušen, da me je vprašal, kako mi je ime in mi dal roko, ter se mi predstavil. Fatih ali nekaj podobnega. Ja, so tile Tunizijski habibiji eni "latino loverji wannabe", ni kaj. Glede na moje preference glede temnejše kože in las, pa moram reči, da si na teh počitnicah definitivno lahko spočijem oči...
Ja-Tunizija je vsekakor destinacija za ženske, ki se razidejo s fantom. Osvajanja in komplimenti črnih habibijev so kot konjska mast ali pa zdravilna aloe vera za ranjeno žensko dušo.
In za piko na i še... Ko si točim kavo, pride poleg mene en moški. Najprej sem mislila, da je J., ker je prišel v moj osebni prostor in nisem vajena, da stojijo osebe, ki jih ne poznam tako blizu mene... In nato... Ulala mon cheri! Je pel neke francoske šansone! Ma to ne more bit' res! Sem si rekla: "Ti sanjaš!" Sem si ga dodobra ogledala, medtem ko je še vedno čutno pel v seksi francoščini. Sicer malce starejši, z daljšimi lasmi in tak "freespirit" z indijansko ogrlico okoli vratu. Posebnež, ekscentrik bi mu morda kdo rekel.
In sem si v mislih zašepetala: "Takšen bo moj mož! Posebnež, ki si bo brez sramu pel pesem ob zajtrku in ga ne bo niti najmanj brigalo, "kaj pa bodo sosedje rekli". Ki bo ponosen, da ni povprečnež v tropu ovac, temveč drugačen, romantična duša umetnika."
Ni komentarjev:
Objavite komentar