31.7.2012, Zgodnja jutra so najlepša

❀ NEKEGA JUTRA, KO SE ZDANI...❀

Končno! Uspelo mi je vstati ob 5h zjutraj! Hitro sem se odpravila iz sobe, da ponovno ne zamudim sončnega vzhoda. Že takoj na hodniku me je ustavil pogled skozi okno. Palma in bele kupole hotela v prvi jutranji svetlobi... Nastavitev na mojem skoraj deset let staremu zvestemu canonu sem nastavila na nočno in izklopila fleš, ter si namesto stativa, pomagala z okensko polico... Upam, da bodo fotke lepe.

Ko sem zapuščala hotel, sem uživala v svežini jutra. Končno je hladno! Čeprav bi temu težko rekli hladno, če bi primerjali hlad zgodnjih poletnih juter v naši preljubi štajerski dolini in tu. Tu brez težav hodim naokoli v krilcu in majici z naramnicami, pa mi je prijetno hladno. Pri nas doma pa bi drgetala od mraza.

Ko hodim po poti, si ponovno ne morem kaj, da ne bi na hitro naredila nekaj posnetkov. Škržati žagajo sto na uro. Tako intenzivno, da me skrbi, da ne bo od intenzivnega trenja preskočila iskra in bo zažgal palmo... Le kako pa drugače prihaja do masivnih gozdnih požarov na Hrvaškem? Škržati metalci priredijo svoj "škržatji metalcamp", potem pa žagajo kot nori... Krešejo se iskre... In suho rastlinje v hipu zagori.

 Spokojnost jutra me navdaja z neko svežo energijo, ko stopam po poti. Iz hotela se, kot kobra iz fakirjeve košare, plazi omamen vonj po francoskih rogljičkih... Hmmm le zakaj imam tako rada Tunizijo? Morda kaj k temu pripomore to, da so bili francoska kolonija in je moč začutiti kanček Francije v hrani ter "bonjour", ko te pozdravijo domačini. Kajti vsi govorijo francosko.

Opazujem ograjo iz hibiskusa. Vsi cvetovi so še sramežljivo zaprti. Ko pridem na obalo, se mi odpre čudovit razgled. Na morje, pesek in palme... Ja, tega pogleda se res nikoli ne naveličam... Saj ni čudno, ko pa sem že dolgo let nazaj v svojo sobo na steno naslikala morje, otoček s palmami, jutranjo zarjo na obzorju in jadrnico, ki pluje v daljne kraje. Malce stereotipna slika, toda se ne oziram na to, ker so ti prizori tako močno zasidrani v mojem srcu.

Na obali srečam prve ljudi v tem zgodnjem jutru. Trije z grabljami grabijo morsko travo, ki jo je tu ogromno in jo morajo vsak dan odvažati z bagrom. Odpravim se do pomola in sedem na tla. Občudujem lepoto zgodnjega jutra... Morje, jasno nebo.... In jutranja meditacija v pričakovanju sončnega vzhoda.

Čim je sonce dobro zlezlo iz morja, že je začelo sevati svojo močno energijo. Ob 6h zjutraj je postajalo prav po afriško pasje vroče. Pretegnila sem se, kot se pretegujejo pregrete hotelske mačke in se počasi odpravila. Intuicija mi je narekovala, naj se premaknem. In čeprav nisem imela pojma zakaj na svetu bi zapustila ta čudoviti pomol, kjer sem opazovala galebe in upala, da v daljavi opazim kakšnega delfina, sem sledila klicu. 

Zavila sem v bližnji zalivček in bosa zakorakala v vodo, ter veselo poskakovala kot razigran otrok. Morje in mivka ter modro nebo... Otroci ne potrebujemo veliko, da bi bili srečni. Ker sem po duši umetnik, sem morala s prsti kracati in pisati po pesku. Bom videla, kako so kaj uspele fotke... Morda pa iz tega nastane še moj logo... Kdo ve. 

In nato sem v svojem veselem igranju in poplesavanju na plaži, medtem ko sem si pela priljubljeno arabsko popevko, zagledala strička v slamniku, ki je prihajal na plažo z ribiško mrežo. Kot vse do sedaj, sem tudi njega pozdravila z "bonjour". Odzdavil mi je in me vprašal:"Ca va?" Ker je moje znanje francoščine zaenkrat še bolj borno, sem namesto:"Tres bien," rekla: "English." Je povedal, da ne zna in če znam nemško. Moj odgovor: "Nur ein bischen." Ampak sva se nekako sporazumela. Vprašala sem ga, če je v morju dosti rib. Je rekel, da ja. Potem je razprostrl mrežo in bil je tako simpatičen v svojem početju, da sem ga prosila, če ga lahko fotografiram. Saj me je vedno malce sram koga vprašati, če ga lahko fotografiram, ker se počutim kot en japonski turist. Ampak vedela sem, da mi bo njegova fotografija vedno priklicala občutke tega očarljivega jutra, ko sva se z lokalnim ribičem sporazumevala v mešanici polomljene nemščine in francoščine. Polomljene predvsem z moje strani. 

Ker sem bila včasih strasten ribič (in najverjetneje še vedno sem, le da že dolgo nisem tega počela), sem ga prosila, če grem lahko z njim. Me je povabil s seboj in japonke sem odvrgla v pesek in za njim odkorakala v morje. Mislim, da sem podoben način ribolova videla na Discovery-u ali pa Travel channel. Nekako nabere mrežo v roke in jo začne vrteti podobno, kot kavboji laso, ter jo široko razprto vrže predse v morje. Potem pa jo vleče proti sebi. V prvem poskusu ni ujel nobene ribe, zato se je odpravil naprej po obali. Zahvalila sem se mu, ter se poslovila od njega. 

Še nekaj časa sem se sprehajala po obali, dokler ni postalo sonce preveč mocno za mojo rdečo, hrustljavo zapečeno kožo, ker me je včeraj opeklo sonce. Ker sva v hotelskem resortu, kjer imamo v ponudbo vključene tudi športe, sva iz firbca končno odšla na lokostrelstvo. Bili smo majhna skupinica sestavljena iz Francozov, Čehov in Angležev. Midva z J. sva bila edina Slovenca. J. je tunizijski habibi poimenoval Robin Hood in za foro, sva se na list, kjer smo pisali točke, napisala Robin Hood in Mariane. Nič od tega ni bilo upravičeno, saj sva oba dobesedno pogorela. Ampak bilo je zabavno in vsi smo se nasmejali, ko smo namesto 0 točk dobivali "smajlije". Uspelo mi je zbrati 80 točk, s čimer se ni ravno za hvalit. Ampak Robinu Hoodu pa je tunizijski habibi obljubil, da naj se zvečer lepo obleče, ker ga bo za nagrado, ker je oskrunil ime Robina Hooda, letel oblečen v bazen. Ajoj! 

Danes je menda še bolj vroče kot včeraj. Ugotovila sva, da še nikoli v življenju nisva švicala, kot švicava ta dopust. Na zajtrku je vroče, na kosilu ti švic dobesedno kaplja od obraza in na večerji se začneš utekočinjati. Opazovala sem nas turiste, ki smo vsi rdeči v obraz (veliko tudi povsod drugje, ker so se kot pleskavice pražili ob bazenu) in ki se nam nabirajo kapljice na čelu in bradi, ter tu in tam spolzi potoček od nosa ali brade. In uboge natakarje, ki so v dolgih hlačah, čevljih, srajci in še telovnikih ala Fredi Miler... Za povrh pa kljub celodnevnemu stradanju, ker smo ravno v obdobju ramadana, tekajo naokoli, nosijo umazano posodo, dotakajo pijačo... Začuda ni nihče nič moker. Verjamem, da so oni, za razliko od nas, prilagojeni na takšno vreme... Ampak me še vedno fascinira, da ni nihče od njih čisto nič  poten v obraz. Dobri so, ni kaj.