❀ Včasih sem popolnoma mirna ter povezana z vesoljno modrostjo. Takrat vse poznam in vem, ter zaupno sledim svoji življenjski zgodbi... Toda včasih še vedno za nekaj časa prevlada ego - navda me s strahom, negotovostjo in paniko... ❀
Včeraj sva celo doživela "klub na plaži". Ljudi komaj kaj. Kajti v hotelu so večinoma mlade družine in zaljubljeni parčki, ki se zvečer raje kot v disko na plaži, umaknejo v zasebnost hotelske sobe. Meni sicer ni bilo najbolj do tega, da bi šla tako pozno ven in plesat na plažo, toda J. me je vsak večer spravljal ven in ker sem se do sedaj izogibala, sem tokrat popustila.
Pred večerjo sva šla na pivo in moje pregrešne koktejle, tako da sem bila do 9. ure zvečer že konkretno v stilu 1001 noči, z 1001 promilov alkohola v krvi. Priznam, nisem preveč ponosna na to, toda še Slon in sadež pojeta: "Kaj pa č'mo, če sem Slovenc!"
Sanjarila sem o preživljanju čarobnega večera na pomolu, ko bi sedela na tleh in opazovala obzorje ter videla ples delfinov v daljavi ter kakšnega galeba ali dva. V samoti in tišini, ki bi ju motila le pesem valov, ki nežno poljubljajo peščeno obalo... Z mislimi nekje... Pri nekomu... Ko bi tonila v temnih očeh, kot se raztopi morska pena v noči. Ko bi nastavljala telo zadnjim božajočim sončnim žarkom, v čakanju magične lune, ki že počasi pridobiva na svoji moči, ko se bliža ščipu.
Namesto tega sem se kot pridna Slovenka z J. odpravila do bara, kjer sta bila naša Štajerca že pridno naslonjena na šank. Le kje bi človek našel Štajerca, če ne v vinski kleti ali pa ob šanku s pirom v roki... Jaz se nisem odpovedala svoji obsedenosti z opojnimi koktejli in natakar me je pridno zalagal z njimi. In posledično sem jih popila dosti več, kot sem jih začetno nameravala in kot mi je narekovala pamet.
Biti v hotelskem resortu z all inclusive ponudbo je v resnici malce podobno bivanju v zaporu (No pa saj ne da bi že kdaj bila tam... Predvidevam pa, da mora biti podobno, kot v dijaškem domu, kjer so nas zaklepali.). Dobiš zapestnico in potem si na njihovem območju, ki je ograjeno. Ješ, ješ, ješ, piješ, spiš, greš morda na plažo... Definitivno "not my style". Ampak sem morala sprobati.
Sedaj bi sicer z največjim veseljem kolesarila po romarski poti Camino de Santiago de Compostela, s šotorom in armičem, ter mehom polnim vode. Utrujena, lačna, toda polna neke nore energije, ki je tu ne dobim. Ali pa potovala po Irski... Da, Irska in Camino de Santiago prideta kmalu na vrsto. Razmišljam, če si poiščem sopotnika ali odidem sama? Do sedaj še nikoli nisem zbrala poguma, da bi potovala sama. In mislim, da je čas, da se soočim tudi s tem strahom, ga pogledam v oči, ter ga brcnem med noge, da me bo za vedno pustil pri miru, zalezovalec perverzni!
.jpg)
Hotelski resort... Hmmmmm, ja... Kot sem že rekla, se družinice in parčki kmalu po večerji in večernem programu odpravijo v svoje sobe. Prav tako sta se tudi Štajerca nekam zgubila. Midva pa sva se odpravila raziskovati "radosti samskega življenja". Na obali sva sledila zvoku komercialnih hitov, ter prišla do odprtega bara na plaži.
Ljubko, z nekaj romantičnimi potkami, obraščenimi s cvetočim hibiskusom in drugim rastlinjem, pod čudovitimi palmami. Povsod so bile male lončene lučke, ki so dajale celotnemu ambientu pravi arabski pridih. Na plesišču sem zagledala dve punci, ki sem ju vsak večer opazila ob bazenu, ko sta se vpadljivo oblečeni spotikali v vrtoglavo visokih petah. Ja, lahek plen za avanture željne moške, kajti z njiju je vse kar kričalo: "Poglej me! Željna sem ljubezni in pozornosti!" Zgrozila sem se ob misli, če smo bile tudi me s prijateljicami nekoč takšne. Resnično upam, da ne.
Čeprav, ko se po dobrih 5 letih zveze znajdeš sam, se zamisliš nad tem, kako osamljeno in obupano se počutita ti punci, da tako hrepenita po moški bližini in opaženosti... Ponovno resnično upam, da bom sposobna vedno zaupati vesolju in slediti svoji osebni življenjski poti, ter utišati panični ego, ki se kdaj dere, da ne morem biti sama, da si vsi moji prijatelji ustvarjajo domove in družine... Hmmmm... Ampak jaz nisem takšna kot oni... Moja duša je duša popotnika. Potovanja so kot droga, ki me je povsem zasvojila. Moja duša hrepeni po odkrivanju čudovitih kotičkov sveta. In če bi se zaradi partnerja morala odpovedati temu in da bi se morala do konca življenja "zapufati", da bi kupila enosobno stanovanje blizu Ljubljane... Sem raje sama. Oziroma sem zato po 5 letih in pol ponovno sama...
Ja, bar na plaži... Nekaj ljudi, ki so iskali neko toplino, povezavo... Najprej sem spodbujala J., naj preizkusi svoje "lovske sposobnosti", saj mi je zadnjič rekel, da so zarjavele. Tudi sama sem najprej nameravala imeti preizkus svojih "osvajalskih sposobnosti", če so tudi moje zarjavele, ali so moji boki še gibčni, kot nekoč in sposobni mešati glave... Vse dokler se mi ni vse skupaj zdelo groteskno in spačeno. Kaj vendar počnem!?! Saj nisem več neumna najstnica, ki išče nekega naključnega fanta, s katerim bi preplesala noč, imela morda poletno romanco ali pa da bi se razvilo v kaj več... Sem odrasla, ponosna žensk, ki ve kaj hoče. In vem česa nočem! Nočem v baru zapeljevati moških, nočem imeti neke neumne romance, ker ne potrebujem tega. Pravega redko srečaš v baru ali disku. Sploh pa ga ne zapelješ z zibanjem z boki ali s shimmy-em.
Morda nekega dne nepričakovano srečaš koga na pikniku ali druženju s prijatelji... In preskoči iskrica ter ti zbudi nemir v srcu... Ampak to je že druga zgodba...
Pred večerjo sva šla na pivo in moje pregrešne koktejle, tako da sem bila do 9. ure zvečer že konkretno v stilu 1001 noči, z 1001 promilov alkohola v krvi. Priznam, nisem preveč ponosna na to, toda še Slon in sadež pojeta: "Kaj pa č'mo, če sem Slovenc!"
Sanjarila sem o preživljanju čarobnega večera na pomolu, ko bi sedela na tleh in opazovala obzorje ter videla ples delfinov v daljavi ter kakšnega galeba ali dva. V samoti in tišini, ki bi ju motila le pesem valov, ki nežno poljubljajo peščeno obalo... Z mislimi nekje... Pri nekomu... Ko bi tonila v temnih očeh, kot se raztopi morska pena v noči. Ko bi nastavljala telo zadnjim božajočim sončnim žarkom, v čakanju magične lune, ki že počasi pridobiva na svoji moči, ko se bliža ščipu.
Namesto tega sem se kot pridna Slovenka z J. odpravila do bara, kjer sta bila naša Štajerca že pridno naslonjena na šank. Le kje bi človek našel Štajerca, če ne v vinski kleti ali pa ob šanku s pirom v roki... Jaz se nisem odpovedala svoji obsedenosti z opojnimi koktejli in natakar me je pridno zalagal z njimi. In posledično sem jih popila dosti več, kot sem jih začetno nameravala in kot mi je narekovala pamet.
Biti v hotelskem resortu z all inclusive ponudbo je v resnici malce podobno bivanju v zaporu (No pa saj ne da bi že kdaj bila tam... Predvidevam pa, da mora biti podobno, kot v dijaškem domu, kjer so nas zaklepali.). Dobiš zapestnico in potem si na njihovem območju, ki je ograjeno. Ješ, ješ, ješ, piješ, spiš, greš morda na plažo... Definitivno "not my style". Ampak sem morala sprobati.
Sedaj bi sicer z največjim veseljem kolesarila po romarski poti Camino de Santiago de Compostela, s šotorom in armičem, ter mehom polnim vode. Utrujena, lačna, toda polna neke nore energije, ki je tu ne dobim. Ali pa potovala po Irski... Da, Irska in Camino de Santiago prideta kmalu na vrsto. Razmišljam, če si poiščem sopotnika ali odidem sama? Do sedaj še nikoli nisem zbrala poguma, da bi potovala sama. In mislim, da je čas, da se soočim tudi s tem strahom, ga pogledam v oči, ter ga brcnem med noge, da me bo za vedno pustil pri miru, zalezovalec perverzni!
.jpg)
Hotelski resort... Hmmmmm, ja... Kot sem že rekla, se družinice in parčki kmalu po večerji in večernem programu odpravijo v svoje sobe. Prav tako sta se tudi Štajerca nekam zgubila. Midva pa sva se odpravila raziskovati "radosti samskega življenja". Na obali sva sledila zvoku komercialnih hitov, ter prišla do odprtega bara na plaži.
Ljubko, z nekaj romantičnimi potkami, obraščenimi s cvetočim hibiskusom in drugim rastlinjem, pod čudovitimi palmami. Povsod so bile male lončene lučke, ki so dajale celotnemu ambientu pravi arabski pridih. Na plesišču sem zagledala dve punci, ki sem ju vsak večer opazila ob bazenu, ko sta se vpadljivo oblečeni spotikali v vrtoglavo visokih petah. Ja, lahek plen za avanture željne moške, kajti z njiju je vse kar kričalo: "Poglej me! Željna sem ljubezni in pozornosti!" Zgrozila sem se ob misli, če smo bile tudi me s prijateljicami nekoč takšne. Resnično upam, da ne.
Čeprav, ko se po dobrih 5 letih zveze znajdeš sam, se zamisliš nad tem, kako osamljeno in obupano se počutita ti punci, da tako hrepenita po moški bližini in opaženosti... Ponovno resnično upam, da bom sposobna vedno zaupati vesolju in slediti svoji osebni življenjski poti, ter utišati panični ego, ki se kdaj dere, da ne morem biti sama, da si vsi moji prijatelji ustvarjajo domove in družine... Hmmmm... Ampak jaz nisem takšna kot oni... Moja duša je duša popotnika. Potovanja so kot droga, ki me je povsem zasvojila. Moja duša hrepeni po odkrivanju čudovitih kotičkov sveta. In če bi se zaradi partnerja morala odpovedati temu in da bi se morala do konca življenja "zapufati", da bi kupila enosobno stanovanje blizu Ljubljane... Sem raje sama. Oziroma sem zato po 5 letih in pol ponovno sama...
Ja, bar na plaži... Nekaj ljudi, ki so iskali neko toplino, povezavo... Najprej sem spodbujala J., naj preizkusi svoje "lovske sposobnosti", saj mi je zadnjič rekel, da so zarjavele. Tudi sama sem najprej nameravala imeti preizkus svojih "osvajalskih sposobnosti", če so tudi moje zarjavele, ali so moji boki še gibčni, kot nekoč in sposobni mešati glave... Vse dokler se mi ni vse skupaj zdelo groteskno in spačeno. Kaj vendar počnem!?! Saj nisem več neumna najstnica, ki išče nekega naključnega fanta, s katerim bi preplesala noč, imela morda poletno romanco ali pa da bi se razvilo v kaj več... Sem odrasla, ponosna žensk, ki ve kaj hoče. In vem česa nočem! Nočem v baru zapeljevati moških, nočem imeti neke neumne romance, ker ne potrebujem tega. Pravega redko srečaš v baru ali disku. Sploh pa ga ne zapelješ z zibanjem z boki ali s shimmy-em.
Morda nekega dne nepričakovano srečaš koga na pikniku ali druženju s prijatelji... In preskoči iskrica ter ti zbudi nemir v srcu... Ampak to je že druga zgodba...
Ni komentarjev:
Objavite komentar